V službi sem bil močan, pomemben, pameten in večina drugih, mojih podrejenih precej slabših od mene. Vsaj jaz sem menil tako. A ponoči sem se prebujal, nisem mogel spati, vse bolj mi je srce nabijalo in včasih so me dajali kar napadi panike. Bil sem čedalje bolj utrujen.  

Doma so bili prepiri na dnevni ravni, žena je večkrat zagrozila z ločitvijo.  Menil sem, da je to vzrok, v službi pa vse OK in sem zato še več časa posvečal službi.  

Hvala našemu direktorju, da mi je omogočil ta coaching. Oz začetka sem se izmikal sem se kolikor se je dalo. Eva me je postavila pred dejstvo – ali resno nadaljujem ali pa takoj zaključiva. Bil sem res na niti – “should I stay or should I go” in odločil sem se za resen pristop. 

Od tistega dne sem začel nase gledati drugače. Nekaj je padlo z mene. Začel sem videti druge in svet okoli sebe, začel sem videti sodelavce kot sodelavce ne več kot podrejene. Postalo mi je grozno, da sem bil prej tak do njih in hvaležen sem Evi, da me je podpirala, da ob vseh tistih občutjih nisem zašel na staro pot. 

Menil sem, da me nihče več ne bo niti pogledati hotel, a zgodilo se je obratno. Sodelavci so se mi bolj približali in lažje mi je postalo v službi – pa prej nisem menil, da mi je težko. Z ženo se tudi drugače pogovarjava, lažje je. 

Ne znam napisati z besedami, le to, oklep je padel z mene in postal sem bolj človek. Raje se imam, bolj sproščeno živim in boljše odnose imam. Neskončno sem hvaležen direktorju, da me je skoraj prisilil v ta coaching in seveda Evi, da mi je omogočila tako spremembo ter mi stala ob strani tudi ko sem nad sabo skoraj obupal.  

Marko, IT manager